9. Druge živali | Enota za prašičerejo

9.1 Odvračanje drugih živali

V tem poglavju se bomo osredotočili na domače in druge živali. Mešane kmetije, kjer se ukvarjajo z rejo več vrst živali, smo omenili v poglavju Definicije. V rejah, kjer redijo eno vrsto živali je tveganje za nastanek novih oblik bolezni in prenos med vrstami živali manjši. Za preprečitev izbruha kužnih bolezni zato ni priporočljivo rediti več vrst živali. Onemogočiti moramo tudi stik prašičev z živalmi, ki jih kmetije ne redijo - glodavci, ptice, insekti in divji prašiči.

To storimo tako, da skrbimo za red in čistočo znotraj in zunaj reje, sproti čistimo raztros krme, saniramo stoječe vode, skrbimo za urejeno okolico in drugo.

Pri hlevih z zunanjimi izpusti je veliko težje preprečiti stik med prašiči in drugimi živalmi kot v zaprtih hlevih. Če imajo prašiči stik z drugimi vrstami živali, nam ostali ukrepi ne koristijo. Dobro je spremljati zdravstveno stanje živali v svoji okolici, zato je vzdrževanje dobrih odnosov s sosedi tudi pomembno.

9.1.1 Glodavci

Konrola nad glodavci

Onemogočimo jim dostop do vira hrane.
Ne iztrebljamo jih z domačimi živalmi.
Redno pregledujemo in nastavlja vabe v skladiščnih prostorih za krmo in nastiljem.
Umaknimo možna zatočišča in skrivališča okoli hlevov in vhodov, kamor sodi tudi redna košnja zelenice, obrezovanje grmovja.
Uporabimo vabe in pasti tam, kjer se pojavijo gnezda, potke ali iztrebki podgan/miši.
Pazimo, da vabe niso dostopne domačim živalim.
Poginule glodavce odstranimo hitro in z zaščitnimi rokavicami.

Miši in podgane (slika 9.1) zaradi načina prehranjevanja in obilice (raztrosa) krme živijo zelo blizu prašičem. Sodijo med glavne prenašalce bolezni znotraj reje (med oddelki), saj so med iskanjem vira hrane zelo aktivni.

V strnjenih naseljih, kjer so hlevi medsebojno zelo blizu, se lahko prosto gibljejo med sosednjimi hlevi in skladišči krme. V enem dnevu lahko prehodijo tudi 3 do 4 km in tako širijo okužbe. Tveganje je večje, kadar imajo reje, med katerimi se gibajo glodavci, različen izvor prašičev in različno zdravstveno stanje. Tudi škoda, ki jo povzročijo z grizenjem kablov in napeljave, lahko povzroči požar ali električni udar. Dokler imamo prisotne podgane in miši na območju reje, nam to onemogoča doseganje minimalnih biovarnostnih standardov.

Figure 9.1: Nezaželeni prebivalci hleva (avtor: Robert Balog)

9.1.2 Ptice

Ptice prav tako niso zaželene v hlevih niti v njihovi neposredni okolici. Tako preprečujemo naselitev lastovic v hlevih in zunaj njih, precej vsiljivi so tudi golobi, vrabci in druge vrste. Z izločki in perjem onesnažujejo hleve, opremo, krmo in delajo škodo (npr. uničevanje izolacije).

Preden se lotite omejevanja ptičjega življenjskega prostora, se pozanimajte o zakonodaji. Najprej s pregledom ocenite, katere ptice so prisotne, kje gnezdijo in kje se rade zadržujejo, šele nato ukrepajte. Trši oreh za preprečevanje stika prašičev s pticami pa so zunanji izpusti. Z namestitvijo primerne mreže na odprtine izpusta jim lahko preprečimo dostop.

Krmilnikov ptic in ptičjih hišic ne postavljamo v okolici hleva. Prav tako odstranimo zastajajočo vodo in ostalo, kar bi utegnilo privabiti ptice na obred in čiščenje perja.

Kontrola nad pticami

Zamreženje oken in vhodnih vrat (če so dlje časa odprta), da preprečite prelete ptic.
Onemogočite pticam dostop do krme prašičev z namestitvijo pokrovov na krmilnike. Prašiče krmite v zaprtem delu tudi na prostem.
Dnevno odstranite ostanke krme in raztrošeno krmo pri krmilna mesta in očistite napajalnike..
Očistite okolico hleva, če je prišlo do raztrosa krme.

9.1.3 Insekti in zajedavci

V to podpoglavje sodijo muhe, uši, komarji, pršice, klopi, gliste, garje... Notranje in zunanje zajedavce prašičev mora rejec zatirati. Z rednimi pregledi blata prašičev lahko spremljamo in se hitro odzovemo, če izvidi pokažejo, da imajo živali zunanje ali notranje zajedavce.

Figure 9.2: Stoječa voda v bližini hleva

Vdor muh in komarjev v hlev preprečimo z zamrežitvijo odprtin hleva (enak ukrep kot pri pticah) in postavitev vab za mrčes v okolici hleva. V kolikor se insektov lotimo z raznimi pripravki in strupi moramo ravnati v skladu z navodili. Veliko k zmanjšanju te nadloge pripomore odstranitev stoječih voda v okolici hleva. Lahko so to večje ali manjše luže, stoječa voda v cvetličnih loncih, z vodo napolnjene posode, izceja iz gnojišča ipd.

Kontrola nad insekti

Uredite območja v okolici hleva, kjer se zadržuje voda (luže, posode z vodo, gnojišča ...).
Sistematično zatiramo insekte - postavitev vab za mrčes, lepljivih plošč, strupene namaze za steno, apno ...
Vzdržujemo higieno v reji, protno čiščenje razlitja in raztrosa organskega materiala. Skrbno istimo hlevsko opremo, površine, oblačila in obutev.
V hlevih z zunanjo klimo je zaradi vetra manj muh in prahu.
Sproti odstranjujemo ostanke krme in poginule živali.

Figure 9.3: Muhe se rade grejejo in hranijo v hlevu

9.1.4 Družne živali

Družne živali, kamor sodijo mačke, psi, miniaturne pasme prašičev (npr. vietnamski prašič), ne sodijo v hlev (slika 9.4). So lahko prenašalci patogenov ali pa imajo skupne bolezni z domačimi prašiči. Družne živali je težko zadržati znotraj reje, že sprehajanje do zunanje ograje pa poveča tveganje okužb.

Bolezen prenesejo neposredno v stiku s prašičem ali posredno - družne živali okužijo krmo, vodo ali nastil. Pozorni bodite na obisk mačk ali psov znotraj zagrajenega območja ne samo podnevi ampak tudi ponoči, ko so živali še bolj aktivne. Pomagajte si z namestitvijo kamer. Okoli hleva in ograje vzdržujte nizko podrast, da ne morejo splezati v notranjost.

Figure 9.4: Psom in mačkam onemogočimo vhod v ograjeno območje

Vse več ljudi si kot ljubljenčke omisli miniaturnega vietnamskega prašiča (slika 9.5, poznamo pa tudi primere, ko se odločijo za mangulico ali krškopoljskega prašiča. Ko so prašiči majhni, jih imajo radi, gredo z njimi na sprehod ali jih spuščajo tudi na travnike in v gozd.

Ko pa prašiči zrastejo, ali pa se sestava in želje po družnih živalih spremenijo, je tem razvajenčkom težko najti drugi dom in so pogosto prepuščeni na milost in nemilost naravi. Privabi jih lahko vonj večjih sorodnikov in upajo, da se bo na prašičerejski kmetiji našlo kaj za pod zob.

Prašiči - hišni ljubljenčki, ki se potikajo okrog rej prašičev, so nevarni za prenos kužnih bolezni, ko so z gospodarjem ali brez njega. Le morski prašički niso nevarni kot prašiči, a se uvrščajo med glodavce in zaradi tega ne sodijo v hleve.

Figure 9.5: Miniaturni vietnamski prašič v vlogi družne živali

Kar pod družne živali bomo uvrstili tudi manjše skupine rejnih živali (npr. kokoši, kunce), ki jih rejci redijo na prostem ali pa jih celo naselijo v prazen kotec. S tem povečajo tveganje prenosa kužnih bolezni tudi pri prašičih. Pri rejcih v tujini smo naleteli na manjše prevozne kurnice (slika 9.6), ki so jih premikali med pašniki. Tako sta bili reji prašičev in kokoši ustrezno ločeni.

Figure 9.6: Prevozna kurnica za manjšo skupino kokoši na sicer prašičerejski farmi

Reja domačih in družnih živali

Že po tradiciji pašičev niso redili skupaj z drugimi rejnimi živalmi. Nezaželenim gostomv svinjakih smo dodali tudi mačke in pse. Tudi domače živali nimajo vstopa na ograjeno območje.
Ograditev reje z zunanjo ograjo, ki bo dovolj gosta, da se mačka ne splazi skoznjo.
Uredimo objekte, ki služijo drugim vrstam domačih živalim. Lahko je premična oblika manjšega hlevčka za nekaj kokoši ali kuncev.

9.1.5 Divji prašič, eksotične pasme prašičev ali alternativne reje prašičev

Kužne bolezni prašičev ne poznajo razliko med pasmami, križanci ali mešanci. Odpornost lahko nekoliko izboljšamo s kakovostno oskrbo, a ne v taki meri, da bi bili popolnoma varni pred kužnimi boleznimi. Divji prašiči (slika 9.7) živijo v naravi, se lahko veliko gibljejo (tudi do 50 km na noč) in so redni gostje na kmetijskih površinah. Predstavljajo posredno in neposredno nevarnost za širjenje kužnih bolezni. Bolezni se lahko prenašajo s stiki, po zraku, s krmo, stroji, z ljudmi ipd. Lista bolezni, skupnih za divjega in domače prašiče, je dolga, prenašajo pa se tudi številne zoonoze.

Tudi pri nas se pojavljajo reje, ki skrbijo za posamezne ostarele prašiče, rešene pred zakolom ipd. V takih rejah nudijo živalim več dostopa na prosto, pogosto brez zaščite. S oskrbovanjem in ohranjanjem oslabelih prašičev so lahko take reje vir bolezni, tudi med zdravljenjem obolelih živali. Pomembno je, da so te reje urejene dovolj stran od običajnih rej in da oskrbovalci ali lastniki ne obiskujejo ostalih rejcev prašičev.

Med eksotične pasme prašičev pri nas sodijo pasme, ki so jih posamezniki spoznali v drugih državah. Pasme so maloštevilne, mednje štejemo tudi mangulico, ki je verjetno pri nas najbolj številna. Za mangulico vemo, da jo rejci redijo na prostem, celo v gozdu. Tako lahko prihaja do kontakta z divjim prašičem. Rejcem mangulice priporočamo, da si uredijo tudi dovolj velike hleve.

Figure 9.7: Divji prašiči (foto: dr. Andrej Lavrenčič)

Trenutno nas najbolj skrbi afriška prašičja kuga (APK), ki je virusna bolezen prašičev, za katero ni cepiva. Prenaša se na kratke in velike razdalje z ljudmi, prometom in okuženo hrano. Bolezen se zatira po zakonu. Ob pojavu se uvedejo ukrepi, ki močno omejijo trgovanje s prašiči tudi v širšem teritorialnem območju. Gospodarska škoda je velika, a še hujše so traume, povezane z nujnimi ukrepi za omejitev širjenja in končnim izkoreninjenjem te nadloge.

Divji in drugi prašiči

Zaščitite krmo in vodne vire pred divjimi živalmi. Krma naj bo uporabljena šele po dveh mesecih od spravila.
Izogibate se mesa in mesnih izdelkov iz mesa neznanega izvora. Nekateri virusi (npr.) ostanejo kužni v mesu še dolgo, tudi zamrzovanje jih ne uniči.
Vzdržujte dobre odnose z lovci, da boste obveščeni o situaciji na terenu, a jih držite na distanci.
Prašičem ne krmimo pomij ali drugih ostankov, predvsem mesnih pasem
Odsvetovano je potovanje v države s primeri APK.